Če preučimo karkoli v življenju, lahko to, kar iz tega sklepamo, povzamemo v dva načina: splošno in posebno. Splošni način so splošna pravila, ki jih s ponavljajočim se opazovanjem izpeljemo iz posebnih pravil. Edina izjema, ki se je spomnim, sta filozofija in matematika. Ti dve vedi sta določili nekaj aksiomov kot splošnih pravil in nato začeli izpeljevati iz njih. Naravoslovje uporablja ta orodja, da iz posebnih opazovanj (poskusov) pride do splošnih pravil.
Neprestano se gibljemo med obema, med splošnimi in posebnimi pravili, na način, o katerem ne razmišljamo vedno. To sta načina mišljenja Sistem 1 in Sistem 2, ki ju je formaliziral Daniel Kahneman. Splošna pravila vodi Sistem 1, posebna pravila pa Sistem 2.
Večina težav, ki jih opažam v svetu, je povezana s kognitivno pristranskostjo, ta pa je povezana bodisi s poskusom, da bi povsod uporabili splošna pravila, bodisi z obtičanjem pri posebnih. Ljudje z rasno pristranskostjo se na primer običajno zanesejo na svojo intuitivno in splošno izpeljavo iz resničnosti (Sistem 1), ne pa na obravnavo posameznikov glede na njihove zasluge. Opazujejo samo posebna pravila, ki podpirajo ta splošni sklep (zato temu rečemo tudi posploševanje).
To je zelo razširjeno tudi na znanstvenih in inženirskih področjih. Vidite ljudi, ki zelo dolgo obtičijo pri nečem posebnem. Programski inženirji že leta vgrajujemo posebna pravila v programe. Ko sta se pojavila strojno učenje in z njim veliki jezikovni modeli (LLM), so bili šokirani in se niso znali prilagoditi (tudi jaz sem bil eden od njih). Ker smo obtičali pri uporabi posebnih pravil. Tako dolgo smo bili v Sistemu 2, da smo pozabili izpeljevati v smeri Sistema 1 oziroma splošnih pravil. Veliki jezikovni modeli so zelo dobri v izpeljevanju vsega v splošna pravila, ljudje, ki so obtičali pri podrobnostih, pa so se počutili ogrožene in jih je morda mogoče nadomestiti.
Po mojem opažanju vse skupaj izhaja iz entropije. Entropija ali kaos je sovražnik življenja. Vedno si prizadevamo ta kaos bodisi zamrzniti bodisi ga, če se da, zmanjšati v zaprtem sistemu. Zato vedno poskušamo razviti modele resničnosti, ki so običajno splošni in so njena izpeljava. Ker postavijo vse v zaprt sistem. Nato lahko zagotovimo, da kaos ne vstopi vanj. Kaos lahko pride v obliki strahu, nevarnosti ali kršitve tega modela resničnosti.
Ali sta splošna in posebna pravila dvojiška izbira, torej je nekaj bodisi splošno bodisi posebno? Ne, nista. Splošna pravila lahko pojasnijo le nekatera posebna pravila, ne vseh. Ta model resničnosti je pomanjkljiv. Ne moremo zajeti vsega kaosa na svetu. Kot sem rekel prej, vedno poskušamo razviti zaprte sisteme, ki nato nadzorujejo ta kaos. V prizadevanju za razvoj teh zaprtih sistemov ali modelov lahko zapišemo le posebna pravila, ki jim manjkajo nekatere informacije iz okolja. Zato se mi ti modeli zdijo nevarni. Seveda, če jih jemljemo preresno.
Znanost je ljudi spodbudila in jih potisnila v to, da svoje modele resničnosti nenehno prilagajajo na podlagi opazovanja. Čeprav je to posodabljanje modela vedno pomanjkljivo. Nova različica vašega modela resničnosti lahko še vedno zgreši ali izpusti kakšno posebno pravilo. Edino upanje je, da lahko z dovolj velikimi poskusi in strokovnimi recenzijami pridemo do dobrega približka resničnosti. Zato so veliki jezikovni modeli zelo dobri pri nekaterih nalogah, pri drugih pa ne. Zato potrebujejo veliki jezikovni modeli ogromno količino podatkov, da dosežejo dobro raven približevanja resničnosti.
Zdaj povzemimo: imamo tri glavne veje znanja: naravno, družbeno in formalno. Formalne vede, kot sta matematika ali filozofija, se ukvarjajo z določanjem nekaterih aksiomov iz same logike, ki so bili izpeljava stoletij razmišljanja in opazovanja narave. Števila niso fizična otipljiva stvar, so splošna predstavitev mnogih stvari. Torej se oddaljite in vidite splošno predstavitev števil, ko pa jo uporabite pri štetju denarja, preidete na posebna pravila. Naravoslovje opazuje resničnost, najprej gre k posebnemu, tako opazuje gibanje predmeta, nato pa se poskuša oddaljiti in formalizirati nekaj splošnih pravil z matematiko kot orodjem. Ker je matematika razvila splošna pravila, ki omogočajo izpeljavo iz posebnih pravil v kateri koli vedi. Nazadnje, družboslovje, kot sta umetnost ali jeziki, so posebni izrazi Sistema 1 na nenadzorovan način, nato pa sledi poskus, da bi jih izpeljali v splošna pravila, na primer jezikoslovje za jezike. Jezikoslovje poskuša opazovati vse jezike in nato izpeljati splošna pravila. Ali je jezikoslovčev model natančen? Nikoli ne more biti. Ker je, spet, posebnosti preveč. A posebnosti so kaotične.
Ali lahko torej rečemo, da je znanost poskus nadzora, četudi nenamernega? Ali ni znanost potem orodje za pridobivanje moči in vpliva nad velikimi območji posebnih pravil? Ta posebna pravila se kažejo v ljudeh. Ljudje so kaotični in nikoli ne moreš izpeljati modela, ki predstavlja vedenje vseh ali njihovo prihodnost. Je to naravin način, da se zaščiti pred lažnim bogom? Ne rečem »bog« v verskem smislu, temveč v smislu, da bi bil bog v splošnem pomenu nekaj, kar pozna tako splošna kot posebna pravila česarkoli. Ker entropija tej entiteti ni ovira. Ljudje in s tem človeški sistemi tega nikoli ne morejo doseči, ker poskušajo nadzorovati nekaj naključnega. Največ, kar lahko dosežejo, je zelo dober približek ali morda množična uporaba inteligentnih agentov, ki bi jim omogočili, da preslikajo tudi vsa posebna pravila (poglejte vse podatkovne centre, ki jih gradijo). A vseeno nikoli ne moreš napovedati, kaj se bo zgodilo v vsem tem kaosu in posebnih pravilih. Toplo priporočam knjigo Carisse Veliz z naslovom Prophecy, ki to obravnava globlje.
V naravoslovju lahko ta poskus vidite v »teoriji vsega« ali v poenotenju standardnega modela delcev. Vse to so poskusi izpeljave v splošna pravila. Vendar se soočajo z nekaterimi izzivi. Če pogledate fiziko velikih predmetov in kvantno fiziko majhnih, jasno vidite, da splošna pravila vedno odpovedo na posebnih točkah. Celo v matematiki aksiomi vedno predpostavljajo določena območja vhodnih vrednosti ali posebne primere.
O tem sem namerno razmišljal v svojem projektu, programskem jeziku, ki sem ga zgradil, in ko sem uporabil to razlikovanje med splošnimi in posebnimi pravili, so se pokazali zanimivi rezultati. Splošna pravila so zmanjšala moje breme vzdrževanja številnih posebnih pravil, vendar sem moral spet pustiti prostor za posebna pravila, ker so vedno nepredvideni in neznani primeri.
Najboljša zasnova, ki me je navdihnila, je bila Atomic Design. V Atomic Designu stvari razčlenite na atome, molekule in organizme. Jaz sem se držal samo atomov in organizmov, urejenih v pare. Atomi in organizmi so torej združeni v par (atomi sestavljajo organizme), nato pa se ta par uporabi kot atom za naslednji par atomov in organizmov in tako naprej. Tako lahko zagotovite, da vaš sistem raste organsko, tako da, če gledate na svoj sistem kot na čebulo, je notranja lupina par atomov in organizmov, ki so splošni, nato pa je vsaka plast, ko greste navzven, bolj in bolj posebna, dokler ne pridete do dobrega približka področja, ki ga predstavljate.
S to zasnovo lahko predstavim katero koli področje znanosti, razen umetnosti, ker je umetnost izraz Sistema 1, ki so tudi splošna pravila. Sistem 1 torej izhaja iz uporabe intuicije, ki je v nekem smislu nadzorovan kaos. Ne more in ne sme biti predvidljiv. Zato se ljudje tako ostro upirajo formalizaciji umetnosti. Ljudje prepoznajo, da ni naključna. Ne vem, kateri evolucijski del možganov je za to odgovoren, a mislim, da imamo v sebi nekaj, kar nas moti, ko umetnost ni intuitivna, kaotična in nekoliko naključna. Morda narava daje prednost tej naključnosti, ker prispeva k našemu preživetju. Če to izgubimo, izgubimo življenje samo, izgubimo to, kar smo. Zato ljudi to boli in moti. Vsakič, ko vidim video ali sliko, ki jo je ustvarila umetna inteligenca, me nekaj v njem moti in niti ne znam povedati, kaj.
Moja zadnja misel je torej ta: ali je ta članek sam splošen ali poseben? Nisem prepričan. Ali je tudi naša delitev na Sistem 1 in Sistem 2 posploševanje, ki ji manjka še kaj drugega? Lahko le upamo, da je ta model dobra predstavitev in razvrstitev tega, kako mislimo. Ostati moramo pozorni in svoje modele nenehno posodabljati na podlagi opazovanja resničnosti, hkrati pa držati svoje pristranskosti v mejah. Ta članek je 100-odstotno pomanjkljiv in to vem. Samo svoje misli sem hotel zapisati, ker mi to res pomaga posodobiti model resničnosti.