Kriza zaposlovanja, o kateri nihče ne govori

Vsi razpravljajo o tem, ali nam bo umetna inteligenca vzela službe. Mislim, da postavljajo napačno vprašanje.

Vprašanje ni, ali bodo stroji nadomestili človeško delo. Na mnogih področjih bodo, in hitreje, kot napovedujejo številne napovedi. Vprašanje je, kaj se zgodi s človekovo samostojnostjo, ko sistemi, ki urejajo naša življenja, pripadajo peščici podjetij, ki do skupnosti, ki jim služijo, nimajo nobenih obveznosti.

Več kot dve desetletji gradim programsko opremo. Poslovne sisteme, nacionalne platforme in orodja, od katerih vsak dan odvisujejo milijoni ljudi. In vzorec, ki ga vedno znova opažam, ni avtomatizacija, ki bi nadomeščala delavce. Je nekaj tišjega in nevarnejšega: počasno prelivanje znanja skupnosti v korporacijsko infrastrukturo, do katere skupnosti ne morejo dostopati, je ne morejo spreminjati in je ne morejo zapustiti.

Naj pojasnim, kaj mislim.

Majhno mesto ima stanovanjski sklad. Desetletja so ljudje, ki so tam delali, razumeli lokalna pravila, izjeme in človeške presoje, zaradi katerih je sistem deloval. Kdo je upravičen do pomoči? Kako ravnati v mejnih primerih? Kaj se zgodi, ko povpraševanje preseže ponudbo? To znanje je živelo v ljudeh.

Nato je mesto kupilo programsko platformo. Ponudnik je ta pravila zapisal v kodo. Zaposleni, ki so razumeli stari sistem, so se upokojili. Novi zaposleni so se naučili platforme, ne pravil. In zdaj znanje živi v sistemu, ki ga mesto ne poseduje, ga ne more spreminjati, ne da bi plačalo ponudniku, in ga ne more vzeti s seboj, če ponudnik zviša cene ali preneha poslovati.

To se dogaja povsod. V zdravstvu. V izobraževanju. V državnih storitvah. V kmetijstvu. V vsakem sektorju se lokalno strokovno znanje tiho vsrkava v centralizirane platforme.

Umetna inteligenca to pospešuje. Ne zato, ker bi bila zlonamerna, ampak zato, ker je ekonomika centralizacije neustavljiva. Ceneje je zgraditi en model umetne inteligence, ki služi desettisočim organizacijam, kot zgraditi desettisoč sistemov, od katerih vsak odraža lokalno resničnost. Rezultat je programska oprema, ki deluje za povprečen primer in odpove za vse ostale. Skupnosti ne dobijo orodij, ki jih je oblikovalo njihovo znanje. Dobijo orodja, ki so jih oblikovali zbrani podatki, naučena na tuji resničnosti.

Kriza zaposlovanja ni v tem, da bodo ljudje zaradi robotov izgubili službe. Je v tem, da bodo izgubili pomen. Ko se znanje, zaradi katerega ste bili dragoceni, vaše razumevanje, kako stvari v resnici delujejo v vaši skupnosti, vaši panogi, vašem koščku sveta, vsrka v sistem, na katerega ne morete vplivati, postanete uporabnik namesto udeleženca. Platformo upravljate. Ne oblikujete je.

Ko govorimo o prihodnosti dela, običajno govorimo o prekvalifikaciji. Naučite se programirati. Naučite se pisati ukaze za modele. Prilagodite se novim orodjem. Toda ta okvir sprejema predpostavko, za katero mislim, da je ne bi smeli sprejeti: da se morajo ljudje preoblikovati, da bi služili strojem, namesto da bi zahtevali, naj se stroji preoblikujejo, da bodo služili ljudem.

Kaj, če vprašanje ne bi bilo »kako postanem koristen stroju«, ampak »kako stroj postane koristen moji skupnosti«?

Poti naprej obstajajo. Ena je odprta koda, čeprav sama po sebi problema znanja ne reši, če je logika za nerazvijalce še vedno neberljiva. Druga so zadružni modeli lastništva, v katerih skupnosti, ki so odvisne od programske opreme, to skupaj posedujejo in z njo upravljajo. Gibanja za suverenost podatkov vlečejo v pravo smer, saj vztrajajo, da skupnosti obdržijo nadzor nad informacijami, ki jih opisujejo.

Manjka nekaj temeljnejšega: skupen jezik za izražanje, kako stvari delujejo. Ne koda, ki jo lahko berejo samo razvijalci. Ne naravni jezik, ki je za stroje preveč dvoumen, da bi ga zanesljivo izvajali. Nekaj vmes. Strukturirani opisi dejstev, pravil in dogodkov, ki jih lahko ljudje in stroji razumejo, preverijo in spreminjajo.

Predstavljajte si, da pravila o upravičenosti do stanovanja ne bi bila skrita v kodi ponudnika, ampak zapisana v obliki, ki jo lahko prebere strokovnjak za politike, pregleda odbor skupnosti in izvede stroj. Predstavljajte si, da menjava programskih sistemov ne bi pomenila izgube institucionalnega znanja, zapisanega v starem, ker bi to znanje obstajalo v prenosljivi, berljivi obliki, neodvisni od katerega koli ponudnika.

To ni fantazija. Gradniki obstajajo. Formalni specifikacijski jeziki, deklarativni sistemi pravil in odprti standardi za podatke so tu že desetletja. Novo je, da jih umetna inteligenca naredi dostopne. Agent umetne inteligence, ki strokovnjaku s področja pomaga svoje znanje prevesti v strukturirano specifikacijo, je veliko močnejši in veliko pravičnejši od agenta umetne inteligence, ki njegovo znanje vsrka v črno skrinjico.

Težava ni tehnologija. Težava je prepričati ljudi, da si zaslužijo imeti v lasti lastna orodja. Da je lokalno znanje pomembno. Da je človek, ki razume, kako dejansko deluje koordinacija prostovoljcev v njegovem mestu, dragocenejši od platforme, ki trdi, da rešuje koordinacijo prostovoljcev za vsa mesta.

Ne vem natančno, kako bo videti prihodnost dela. Nihče ne ve. Vem pa, kako ne bi smela biti videti: milijarde ljudi, ki upravljajo sisteme, ki jih ne razumejo, ki so jih zgradila podjetja, na katera ne morejo vplivati, in v katerih je zapisano znanje, ki je bilo nekoč njihovo.

Prava kriza zaposlovanja ne gre za službe. Gre za človekovo samostojnost. In rešitev ni prekvalifikacija ljudi, da bi služili strojem. Rešitev je graditi stroje, ki služijo ljudem.

Osamah Alghanmi je soustanovitelj Almadarja, studia za programsko opremo s sedežem v Ljubljani v Sloveniji, ki dela na orodjih za programsko opremo v lasti skupnosti. Več kot dve desetletji je gradil poslovne sisteme, med njimi platforme nacionalnih razsežnosti v Savdski Arabiji, piše pa o tehnologiji, človekovi samostojnosti in vprašanju, komu naj služi umetna inteligenca.